Par kamel, polno kameleonov
NatisniMedij: Delo - FT Avtorji: Čeh Silva Teme: ZGD-1 zakon o gospodarskih družbah Rubrika / Oddaja: Ostalo - FT Datum: 16. 11. 2009 Stran: 4
Če se bo zgodba o udeležbi zaposlenih pri dobičku izšla družbi BTC, bi betecejevci lahko leta 2011 pričakovali približno svojo neto plačo kot izplen iz dobička, kakor jim ga omogoča zdaj še veljavni zakon o finančni udeležbi zaposlenih pri dobičku podjetja. Menda kakšnih 900 evrov po zdajšnjih izračunih.
Sedem tisoč slovenskih poštnih delavcev je letos in lani dobilo drobtinico dobička, kakor so ga izpulili lastnikom, državi, po zakonu o gospodarskih družbah; v povprečju 240 evrov neto.
V kranjskem Merkurju, kjer so sicer bolj vabljive zgodbe o tajkunskih prevzemih, Bine Kordež, prvi v podjetju, pravi, da dobiček, ko ga družba ima, deli z zaposlenimi; tudi lani je bilo tako. Na splošno pa je res, da gre slovenskim lastnikom in njihovim agentom dobiček, kadar bi ga bilo treba vsaj za vzorec podeliti z zaposlenimi, hudo težko iz rok. In ne nazadnje: kdo še ni opazil, da seje v zadnjih letih pri nas dobiček na veliko namenjal za različne oblike konsolidacije lastništva?
A še preden se je mašinerija veljavnega zakona o finančni udeležbi zaposlenih pri dobičku pri nas sploh zagnala, že je videti, daje na resnem preizkusu. Del koalicije bi jo, če poenostavimo, spremenil in dopolnil, del pa radikalno ukinil in zamenjal z novim zakonom. Tako je videti, da je veter zagnala skupina poslancev na čelu z vodjo poslanskega kluba SD Bojanom Kontičem, ko je pred kratkim v koalicijski pretres razposlala predlog zakona, ki ga je ta skupina (ali vsaj večina iz nje) v parlamentarno obravnavo poslala že leta 2005. Takrat jim je pot do zmage prekinila prejšnja vlada, ki je v obtok spustila svoj predlog in z njim na koncu zmagala, tako da je bil zakon marca 2008 uveljavljen. Velika zamera stranke SD in tudi sindikatov in svetov delavcev je takrat bila, da zakon ni prestal njihove temeljne zahteve, naj bo finančna participacija zaposlenih pri dobičku za podjetja z več kakor 30 zaposlenimi obvezna.
Vendar tudi zdaj, ko poskusa veljavni zakon spremeniti skupina okrog gospodarskega ministra Mateja Lahovnika, ki jo sestavljajo tudi znani direktorji in direktorice velikih slovenskih podjetij, GZS, Združenje Manager ..., ostaja temeljni kamen spotike isti. Lahovnikovi ostajajo nepopustljivi in v zakon ne spustijo načela obveznosti, ker se je bojijo že v imenu konkurenčnosti in bega kapitala, Kontičevi, skupaj s Semoličevimi in še kom, pa so prepričani, da delavske participacije na dobičku v Sloveniji ne bo, dokler ne bo obvezna. Ali pa ne bo omembe vredna, podjetja pa še naprej cagavo konkurenčna.
Pri vsem skupaj pa ne gre zgolj za to, ali bo načelo prostovoljnosti premagalo načelo obveznosti ali obratno. Pravzaprav je slabo, da se je treba v 21. stoletju za to vrednoto - dati zaposlenim del ustvarjenega dobička - tako prvinsko boriti, namesto da bi bila to dobra praksa, na katero bi lahko bili ponosni. Če torej prisegamo na to, da je delitev dobička med zaposlene nekaj, kar bo zaposlene motiviralo, večalo njihovo pripadnost podjetju, izvabljalo iz njih ideje in vizije za prihodnost, zakaj se potem tako zelo bojimo njene obveznosti? Seveda je mogoče razumeti strah, ki ga ima druga ssjjran pred načelom obveznosti delitve dobička delavcem. A tega, da bi se nas potem vsi resni vlagatelji in drugi kapitalisti v velikem loku zgolj izogibali ali pa s tovornjaki izvažali pri nas ustvarjeni dobiček, tudi ni treba povsem verjeti.
Toda načelo obveznosti ali prostovoljnosti je samo en problem, kako deliti dobiček zaposlenim. Še večji naj bi bil problem, če ne že zmeda, kako je zdaj ta delitev davčno obravnavana. Tako je razumeti, da naj bi si skupina okrog ministra Lahovnika prizadevala, naj se ta »delavski« dobiček obdavči podobno kakor dividende, kajti zdaj naj bi bil obremenjen tako kakor plače. Skratka, nadpovprečno preveč. Toda jasnega odgovora, kaj to pomeni, še ni. O delavskem dobičku, predvsem o spremembah zakona, se koalicija že nekaj časa pogovarja, in če potenciramo, skorajda tako skrivnostno kot o hrvaški meji. Seveda je prav, če se o smiselnih spremembah razpravlja, ker so potrebne. Ker se na primer izkazuje, da pri aktualno veljavnem zakonu sploh ni jasno, od katerega dobička naj še deli dobiček za zaposlene (zanimivo: če gre za direktorje ali lastnike, tega vprašanja ni), ker se menda ne ve, kdo naj o tem odloča, ali skupščina, ali nadzorniki ali kdo.
Morda je dobro, da sta v obtoku kar dve, pa četudi nasprotujoči si struji, ki si obe prizadevata, da bi zaposleni tudi pri nas končno prišli do zakonsko konsistentno urejenega delčka dobička v podjetjih. Oboji trdijo, da si prizadevajo za dobrobit zaposlenih in s tem konkurenčnih podjetij. V imenu zaposlenih in tistega nekaj dobička zanje, naj zmagajo ali izgubijo oboji (skupaj z opozicijo), sicer bomo še naprej imeli polno kameleonov in par kamel.
