V včerajšnjih medijskih objavah je bilo možno zaslediti izjavo Nj. Eksc. Juliusza Janusza, veleposlanika Svetega sedeža v RS, povezano s finančnim zlomom odvisnih družb mariborske Nadškofije in Zvonov. Kot je izjavil, »mariborska Nadškofija se bo morala znajti sama, Sveti sedež ji finančno ne more pomagati.« Ironija je še toliko bolj večja, ker je bila izjava objavljena na predvečer praznovanja Binkošti, sicer velikega cerkvenega praznika, po pojmovanju RKC »kot spomina na rojstvo Cerkve«.
Še bolj pomenljivo je, da je Nj. Eksc. Janusz to izjavo podal kot diplomatski predstavnik Svetega sedeža – torej Vatikana, kot države, in ne kot duhovnik ali predstavnik RKC, ter da je njegova izjava pravzaprav prvo opredeljevanje Vatikana o tej zadevi po letu in pol dni od izbruha finančne afere. V preteklosti smo sicer že bili deležni številnih izjav visokih predstavnikov RKC na Slovenskem glede finančnega poloma Nadškofije, ki pa so vsebinsko bolj ali manj bile iskanje moralnega »mea culpa« ter javnega »posipanja s pepelom«.
Društvo MDS ocenjuje, da je izjava predstavnika Vatikana, da slednji finančno ne bo pomagal mariborski Nadškofiji, povsem nedopustna.
Vatikan, kot država, je v preteklosti preko svojih bank že pomagal drugim finančnim ustanovam in subjektom v podobnih težavah. Najboljši primer za to predstavlja ustanovitev banke Banca Cattolica Vicentina leta 1892, kot banke katoliške skupnosti v Italiji – torej z »vedenjem in blagoslovom« RKC. Med 1. in 2. svetovno vojno je taista banka finančno reševala številne druge problematične (beri: zadolžene) italijanske katoliške finančne ustanove (banke in hranilnice). Pred 2. svetovno vojno se je sicer preimenovala v Banca Cattolica del Veneto, ter prišla pod neposredni nadzor vatikanskega IOR – Istituto per le Opere Religiose, kot »vatikanske banke«.
Torej, če je Vatikan lahko v preteklosti pomagal »svojim« zadolženim finančnim ustanovam, se upravičeno sprašujemo, zakaj tega noče storiti tudi danes v primeru prezadolženih finančnih ustanov mariborske Nadškofije ?
Kar še bolj bode v oči, javno »posipanje s pepelom«, ki smo ga, kot rečeno, bili deležni s strani visokih dostojanstvenikov RKC, kaže na očitno sprenevedanje in nespoštovanje etičnih norm, ki jih RKC sama razglaša: »Ne jamči več, kakor premoreš; če pa že jamčiš, bodi pripravljen dolg poravnati.« (Sirah, 8,13). Razrešitve s položajev visokih cerkvenih dostojanstvenikov v slovenski RKC, četudi začete iz Vatikana, prav gotovo ne bodo rešile finančne situacije mariborske Nadškofije. Če se znova vrnemo k etičnim osnovam RKC, ki veljajo tako za poslovanje, kot tudi obnašanje, »kako more Božja ljubezen ostati v človeku, ki ima premoženje tega sveta in vidi, da je brat v pomanjkanju, pa zapira svoje srce pred njim ?« (Janez 1; 3,17).