Medij: Delo
Avtorji: Čeh Silva
Teme: ZGD-1 zakon o gospodarskih družbah
Rubrika / Oddaja: Mnenja
Datum: 02. 11. 2009
Stran: 5
Silva Čeh
Kako doseči, da bodo vodilni ostali motivirani in v prihodnost usmerjeni upravljavci podjetij, kipa bodo znali deliti plačno razmerje s svojimi zaposlenimi, in od kod naprej so le še navadni roparji, ki se na ta razmerja požvižgajo? Toda zdi se, da tudi odgovori, ki jih ponujajo različni oblastni posegi v urejanje te problematike, plačno iznajdljivost vodilnih lahko prej podžigajo, kakor pa umirjajo. Tako je videti, da se lahko kaj hitro izigra temeljno vodilo, zakaj vlade po svetu, z našo in ameriško vred, sprejemajo radikalne omejitve prejemkov vodilnih: da bi namreč ti postali gonilo vzdržnega razvoja podjetij, ne pa idealno roparsko skladišče.
Prenovljena priporočila, kako naj se v kriznih časih uredijo prejemki vodilnih v javnih družbah, torej podjetjih, ki so na borzah, je sprejela tudi evropska komisija in od članic pričakuje, da jih bodo do konca leta posvojile. Vedno znova, tudi zdaj, je v ospredju temeljna uganka: kakšna naj bo struktura teh prejemkov, kdo naj o njej odloča in kako naj se ti podatki razkrijejo? A tudi Evropska konfederacija združenj članov upravnih odborov in nadzornih svetov (ecoDA) opozarja, daje zelo pomemben dobro uravnoteženi paket teh menedžerskih prejemkov.
Zato so v Evropi pomembni klici k takšnim plačnim paketom vodilnih, saj bi se tudi tu zlahka znašli v položaju, ko bi krotili variabilne dele prejemkov in obenem spregledali, da jim je te uspelo hkrati že nadomestiti v fiksnem delu plačil. Tudi EU poziva, naj bi v prihodnje menedžerji delnice in delniške opcije, kijih dobivajo kot variabilni del svojih prejemkov, prodali šele po določenem tri- ali petletnem obdobju. Zato, da ne bi uprave vplivale na cene delnic na borzi in tako ustvarjale njim prilagojenega navideznega razvoja podjetij.
Veliko evropskih priporočil je že del slovenske spremenjene zakonodaje (ZGD-iC), kije bila sprejeta letos, prevzel pa jih bodo tudi kodeks upravljanja javnih delniških družb, ki je prav zdaj v spreminjanju. Ena teh sprememb, ki je pri nas že zakonska norma, je tudi določilo, naj o direktorskih prejemkih odločajo delničarji na delničarskih skupščinah. Drugo vprašanje je, ali bodo delničarji, še zlasti v družbah z razpršenim lastništvom, to možnost sploh izkoristili, saj je doslej tudi ob drugih, še bolj elementarnih delničarskih pravicah niso. AH pa so bili, nepovezani in nepomembno majhni, kratko malo izigrani. Izrecno poudarjanje, najsi vodilni menedžerji ne določajo sami svojih plačil, je pomembno tudi za naše razmere. Novodobnih enotirnih uprav je pri nas kar nekaj, s tempa tudi vsaj formalnega nadzora v obliki nadzornih svetov še manj.
Toda dvomi dela stroke, da dodatno državno urejanje plačne politike za vodilne v podjetjih, pri nas zlasti državnih, ne bo čarobno uredilo te problematike, niso osamljeni. Zato je bojazen, da ti posegi lahko vodijo v uravnilovko menedžerskih prejemkov in s tem v še manj kompetentni menedžerski kader, precejšnja.
Seveda menedžerski ceh ni vsemogočna in a priori velikega zaupanja vredna institucija: nedavna slovenska raziskava je pokazala, da menedžmentu zaupa manj kakor polovica Slovencev. Gotovo bi bili vodilni v podjetjih, doma in po svetu, večjega zaupanja vredni carji, če bi znali še bolj kakor poslovne zmage prepričljivo prenesti krizne čase in svoje napake. Toda poraze in lastno nesposobnost praviloma kaj hitro prevalijo na ramena odpuščenih delavcev, sami pa pričakujejo pogodbeno določene milijonske odpravnine. In tako so, namesto da bi bili vitki menedžerji prihodnosti, le zavaljeni direktorski carji.