V Sloveniji doživljamo veliko depresijo
NatisniMedij: Reporter Avtorji: Černic Andrej Teme: Mali delničarji Rubrika / Oddaja: Intervju
Datum: 08. 03. 2010 Stran: 48
■ Kakšne so trenutne razmere v slovenski ekonomiji?
Razmere v slovenskem gospodarstvu so tako skrb zbujajoče, da so označevalci, kot sta kriza ali recesija zgolj besedni evfemizmi, smiselneje je razmere opisati z oznako gospodarski zlom. V Sloveniji doživljamo svojo veliko depresijo. Da ne gre za pretirano mrakoben oris stanja, ampak realno anamnezo zadostuje vpogled v makroekonomski izkaz Slovenije za leto 2009. BDP je upadel za 7,8 odstotka, industrijska proizvodnja za 17,4 odstotka, investicije so se zmanjšale za 11 odstotkov, brezposelnost se je povečala za 53 odstotkov. Kar 100.000 sodržavljanov je brez dela. Ta številka pa je podcenjena, saj ne upošteva prikrite nezaposlenosti, ki jo umetno vzdržujejo ukrepi ministrstva za delo, družino in socialne zadeve. Še slabša je javnofinančna slika. S skoraj šestodstotnim javnofinančnim primanjkljajem in 53-odstotnim povečanjem javnega dolga v letu 2009 je Slovenija postala akuten fiskalni bolnik. Nepojmljivo je, da država v takih razmerah povečuje javno porabo. Ekspanzivna, pravzaprav razbrzdana fiskalna politika sedanje vlade je nevzdržna. Slovensko gospodarstvo ne prenese bremena javne porabe 50 odstotkov BDP in razmer, v katerih je vsak peti evro, izplačan iz proračuna, sposojen.
Biografija Asistent mag. Bernard Brščič je ekonomist. Proučuje zgodovino ekonomske misli, politično ekonomijo, ekonomsko filozofijo ter intelektualno zgodovino liberalizma na Ekonomski fakulteti v Ljubljani. Sodeluje z londonskim inštitutom CRCE - Centre for Research into Post-Communist Economies, ki ga vodi dr. Ljubo Sire. Miselno izhaja iz klasičnega liberalizma s konservativnim pridihom Burke-Smithove tradicije.
■ Dejstvo pa je, da so vse razvite industrijske države v podobno neugodnem položaju.
Ostrina trenutne krize je v 20. stoletju primerljiva zgolj z veliko depresijo 1929-1933. V Evropi še nismo izkusili tako neugodnega poslovnega cikla ne po globini in ne po amplitudi trajanja. A vseeno bi se skušal ogniti logične napake tu apuaue v smislu, da se slovenske rezultate da pojasniti z dejstvom, da so bile v letu 2009 vse države EU razen Poljske v recesiji. Če naše podatke postavimo v časovni in prostorski kontekst, ugotovimo, da nam je BDP upadel dvakrat bolj, kot je povprečje držav evrskega območja in da gre za izrazit odklon navzdol od povprečja rasti v letih 1993-2008. Po izhodu iz poosamosvojitvene recesije leta 1993 je slovensko gospodarstvo v naslednjih petnajstih letih raslo s spodobno 4,2 odstotka povprečno letno stopnjo, in v tej luči je padec -7,8 odstotka poveden.
Slovensko gospodarstvo ne prenese bremena javne porabe 50 % BDP in razmer, v katerih je vsak peti evro, izplačan iz proračuna, sposojen.
■ Kakšne so po vašem mnenju možnosti za uresničitev Pahorjevih optimističnih napovedi o letu 2010 kot o letu preobrata?
Ekonomija je neeksaktna družbena veda, katere predmet proučevanja je odprt, kompleksen sistem, z izjemno vlogo negotovosti, časa in subjektivnih pričakovanj. Na podlagi svojega teoretskega uvida trdim, da se kriza še ni razkrila v vsej svoji pojavnosti. Zaradi zgrešene ekonomske politike vlade, utemeljene tako na napačni anamnezi kot napačni terapiji, bo gospodarska kriza v Sloveniji daljša in globlja, kot bi lahko bila. Za ponazoritev naj zgolj omenim nedavno zvišanje minimalne plače na 562 evrov neto. Z moralnega vidika mu je sicer težko nasprotovati. Z ekonomskega vidika pa je institut minimalne plače problematičen, protitržni ukrep. Izhaja iz podmene, da v tržnem gospodarstvu plače niso zaslužene in niso v sorazmerju s produktivnostjo, ampak morajo biti določene politično. Taki socialdemagoški ukrepi bodo imeli usodne, nepredvidene posledice na vrsto podjetij, kot je npr. Mura, ki stroškovnega pritiska ne bodo prenesla. Očitno je za to vlado bolje imeti nekaj tisoč dodatnih socialnih podpirancev kot pa slabo plačane delavce, ki si na koncu dneva vendarle sami zaslužijo za preživetje.
■ Mislite, da je za gospodarsko krizo kriva vlada?
Izognil se bom metanju kamenja. Raje bi se v odgovoru osredotočil na po mojem mnenju zgrešeno ekonomsko filozofijo nosilcev ekonomske politike. Če si sposodim taksonomijo Josepha Schumpetra, bi na Slovenskem prevladujočo ekonomsko doktrino označil za marxo-keynesianizem. Ta doktrina vzrok za trenutno krizo vidi v notranjih protislovjih kapitalizma, pohlepu podjetnikov in inherentnih slabostih tržnega mehanizma, ki ustvarjajo razmere nezadostnega agregatnega povpraševanja. Kriza je v tej teoretski zastavitvi posledica premajhne porabe in investicij zasebnega sektorja. V takih razmerah marxo-keynesianska paradigma zahteva zviševanje javne porabe, ukrepe za spodbujanje gospodarstva, ki naj bi namesto zasebnega sektorja zagotovili polno zaposlenost. Gre za politikom všečen pogled, po katerem je pot iz krize v večji javni porabi in ne v konservativnih vrednotah odrekanja, varčevanja in trdega dela. Porabljanje tujega, davkoplačevalskega denarja je dejavnost, ki jo socialisti vseh barv dobro obvladajo. A kaj ko pot v lepšo prihodnost še nikoli ni bila tlakovana z visoko javno porabo in velikim prerazdeljevanjem, ampak z ustvarjanjem za podjetništvo prijaznega okolja, zaznamovanega z nizkimi davki in vladavino zakona. Očaranost s Kevnesom, Mefistom ekonomske politike, pa žal ni zgolj slovenska posebnost, ampak splošen pojav. Trenutno ni mogoče najti nobenega politika svetovnega formata, kot je bila npr. Margaret Thatcher, ki se je uprla epistemičnim in ontičnim zablodam keynesianizma. Zal Friedman-Nixonova krilatica, da smo vsi sedaj keynesianci, zelo velja.
■ Iz povedanega sklepam, da je vaše videnje krize precej drugačno?
Res je. Geneza krize in njen dosedanji razvoj me utrjuje v prepričanju, da gre za značilno monetarno ustvarjeno krizo in da problem ni v nepojasnljivem usihu povpraševanja, ampak v pretirano ekspanzivni denarni politiki, ki so jo po letu 2000 vodili bankirji. Posledično so gospodarstva sicer uživala obdobje razcveta, a denarno posiljevanje je pustilo posledice v izkrivljeni strukturi kapitala razvitih gospodarstev. Zaradi nerazumno nizkih, pogosto celo realno negativnih obrestnih mer je denarni sistem podjetnikom pošiljal napačne signale o cenenosti in lahki dostopnosti kapitala. Izvajali so investicije, ki se ob izenačenosti naravne in tržne obrestne mere nikoli ne bi izpeljale. Zlasti problematične so bile naložbe na finančnih in nepremičninskih trgih. Do očiščenja finančnih trgov in likvidacije kapitala je prišlo izjemno hitro. Povedno je, da indeks SBI 20 danes kotira pri zgolj 4.000 indeksnih točkah, kar pomeni skoraj 70-odstotno zmanjšanje glede na vrh leta 2007. Primerljivih popravkov vrednotenj nepremičnin v Sloveniji še ni, čeprav je za oba trga značilna podobna inflacijska mehanika kot posledica ohlapne denarne politike.
■ Dejstvo je, da so današnje cene nepremičnin prenapihnjene. Povprečna cena rabljenih stanovanj v Ljubljani je 2500 evrov za kvadratni meter, novogradnje pa težko najdemo pod tri tisoč evrov. Kaj je v Sloveniji cene tako pognalo v zrak?
Do leta 2000 je bila v Sloveniji dostopnost dolžniških instrumentov za financiranje nakupa stanovanj omejena, posamezniki so nepremičninske nakupe precej financirali s svojimi prihranki. Nepremičninski balon se je začel ustvarjati zaradi ekspanzivne politike poslovnih bank in posledično lahke dostopnosti kreditov. Med letoma 2003 in 2008, ko je nepremičninski trg najbolj cvetel, so cene v celotni državi naraščale za 15 odstotkov letno, plače pa so rasle samo po pet odstotkov. To nesorazmerje je bilo vzdržno zaradi kreditne politike poslovnih bank. Lahka dostopnost kreditov je izrazito povečala plačilno sposobno povpraševanje, zato so cene poletele v nebo. Banke so v zadnjem času financirale nakupe celo v stoodstotni vrednosti nepremičnin, pred desetletjem pa največ do 50 odstotkov vrednosti. Ročnost kreditov so podaljševali z deset na 30 let. Tudi obrestne mere so bile izredno nizke, hipotekami kredit je bilo mogoče dobiti s pribitkom, manjšim od 130 bazičnih točk nad Euriborjem.
■ Kje gre po vašem mnenju iskati izvirni greh?
Najbolj problematično je bilo kreditiranje investitorjev. Kreditirali so namreč tudi nepremičninske projekte, ki po svoji osnovi niso izpolnjevali elementarnih ekonomskih meril.
■ Lahko naštejete nekaj takih primerov?
Ne bom konkreten, ampak pogled po Ljubljani razkriva številne nasedle naložbe. Gre za naložbe, ki ob danih tržnih cenah ne krijejo svojih stroškov. Izvirni greh je bil v napačni oceni povpraševanja, posledično so investitorji bili pripravljeni kupovati zemljišča po previsoki ceni, tudi do tisoč evrov za kvadratni meter zemljišča. Šlo je torej za splet napačnih odločitev. Investitorje so banke zavajale s cenenostjo in lahko dostopnostjo dolžniškega kapitala, ti pa so verjeli v možnost reprogramiranja kreditov in v to, da lahko v Ljubljani prodajo vsako stanovanje. Tak razmislek pa ni bil vzdržen; tudi za nepremičninski trg veljajo ekonomske zakonitosti. O cenovni izkrivljenosti slovenskega nepremičninskega trga je poveden podatek o kar 60-odstotnem zmanjšanju kupoprodajnih transakcij v letu 2009 glede na leto 2007. Porabljanje tujega, davkoplačevalskega denarja je dejavnost, ki jo socialisti vseh barv dobro obvladajo,
■ Dejali ste, da so bili vlagatelji zavedeni. Tudi oni za visoke cene stanovanj krivijo lastnike zemljišč in visoko ceno zazidljivega kvadratnega metra ter komunalne stroške. Navzven opažamo, kot da nastaja začarani krog, v katerem si akterji drug na drugega valijo odgovornosti. Kdo je potem kriv?
Struktura cene v Mariboru, Kopru in Ljubljani je v nekaterih postavkah zelo podobna: strošek gradnje in komunalni prispevek sta skorajda enaka. Ključni element je tako lastniška renta: presežna vrednost v ceni se prelije v t. i. ricardijansko rento lastniku. Dobrobiti izrednega razcveta nepremičninskega trga so torej pobrali lastniki zemljišč. Umevanje gibanja ricardijanske rente med poslovnim ciklom je ključna za razlago razmer na nepremičninskem trgu.
■ So potemtakem obtožbe vlagateljev in gradbincev upravičene?
Dejstvo je, da je renta poleg profita edini variabilni del v ceni. Oblikovati bi se morala po tržnih načelih. Ob omejeni ponudbi zazidljivih zemljišč in ob takem povpraševanju po nepremičninah, je razumljivo, da se presežno povpraševanje prelije v ricardijansko rento. Vlagatelji so pri tem naredili podjetniško napako v svojih ocenah, da povpraševanje po stanovanjih lahko prenese ceno zemljišča po tisoč evrov za kvadratni meter. Pri tem bi izpostavil vseprisotno miselno zablodo, da mora podjetnik vedno poslovati z dobičkom in da mora biti cena zato višja od stroškov. Že angleškim klasičnim političnim ekonomistom od Williama Pettya dalje je bila jasna razlika med politično (tržno) ceno in naravno (dolgoročno stroškovno) ceno. Prav mogoče je, daje politična cena zlasti v času krize pod naravno ceno. Bistvo krize je, da gre za proces očiščenja napačnih poslovnih odločitev. V tržnem gospodarstvu je instrument očiščenja mehanizem dobička in izgube. Razumljivo je, da si sleherni podjetnik prizadeva za poslovanje z dobičkom. A poglejte, Mura ne more prodajati moških oblek po tisoč evrov, kot to lahko počno italijanski konkurenti, na primer Canali, Corneliani ali Raffaele Caruso. Tako tudi stanovanj v Ljubljani ni mogoče prodajati po povprečni ceni 3.500 evrov za kvadratni meter. Padec cene in dobička pod lastne stroške kaže na to, da so bili stroški previsoki in da jih trg ne bo prenesel.
■ Kaj pa bo ostalo od nasedlih naložb?
Prej ali slej jih bodo likvidirali, a ne po stroškovnih, ampak po tržnih cenah. Edina rešitev je čimprejšnje streznjenje celotnega trga, ki naj vzpostavi ravnotežje z ekonomsko opravičljivo, razumno ravnjo cen in spodbudi nov zagon. Politika poslovnih bank z dobrohotnim reprogramiranjem, ki želi preprečiti zlom cen na nepremičninskem trgu, je sicer razumljiva. Prikriti hočejo odgovornost za napačne poslovne odločitve, tudi bančne. Z neprestanimi reprogrami se stroški nepremičninskih projektov zgolj zvišujejo, točka preloma se premika v desno in na koncu dneva, ko bo prišlo do likvidacije nasedlih naložb, bodo izgube zaradi opisane politike samo večje.
Ključno vprašanje je, kdo bo na koncu nosil posledice te krize? Investitorji? Gradbeniki? Banke? Kupci stanovanj? No, prav verjetno je, da bomo stroške po dokapitalizacijah / sanacijah, milijardnih evrskih depozitih države v poslovnih bankah plačali kar davkoplačevalci.
■ Odklanjate torej logiko, ki se je tako zelo uveljavila v zadnji krizi in ki pravi »too big to fail« (prevelik za propad)?
Seveda. Izstop iz krize je mogoč samo z likvidacijo zgrešenih naložb. Zanimivo, nihče na primer ne pomisli, da bi reševali male delničarje, ki so v delnice Telekoma morda vlagali, ko je bila vrednost delnice 500 evrov, in so danes, ko je vrednost le še 116 evrov, dočakali strašljive izgube. Enaka logika bi morala veljati za druge vlagatelje. Bistvo tržnega gospodarstva je, da se dobički privatizirajo, ni pa dopuščena socializacija izgub. S kaznovanjem napačnih podjetniških odločitev se v prihodnosti prepreči njihovo ponavljanje.
■ Katera razumna cena bo na trgu spet vzpostavila ravnotežje?
Točkovnim napovedim o ravnotežnih cenah se zaradi kompleksnosti problema izogibam. Cene so tudi subjektivni pojav, ravnotežna cena pa ni nič drugega kot skladnost intersubjektivnih ocen med kupci in prodajalci. K sreči nam ekonomska teorija omogoča oceno stopnje precenjenosti stanovanj. Če uporabimo metodologijo Case-Shiller, ki temelji na domnevi, da je stanovanje kapitalska naložba, ki ustvarja denarni tok v obliki najemnine, boste za Ljubljano ugotovili, da ob konservativnih predpostavkah težko ustvarite nominalni donos, ki presega dva odstotka, kar je nenormalno. Zame sta dve mogoči razlagi, ali so cene stanovanj previsoke ali pa najemnine prenizke. No, povprečna mesečna tržna najemnina v Ljubljani v višini deset evrov na kvadratni meter je ob povprečni mesečni plači 938 evrov težko označena za prenizko. Glavna determinanta najemnine je vendarle dohodek. Problem je torej v ceni stanovanj, ki so po opisani metodologiji precenjena za 30 odstotkov. To seveda ne pomeni, da se bodo v Ljubljani cene še znižale za tak odstotek. Upoštevati je treba, da Slovenci večinoma stanovanj ne kupujemo kot kapitalsko naložbo in da je segment »buy-to-let«, značilen za razvite nepremičninske trge, slabo razvit.
■ Kaj pa Jankovičeva napoved že leta 2007 o ceni 1800 evrov za kvadratni meter v Ljubljani do konca tega leta?
Ne poznam strukture napovednega modela, ki ga gospod župan uporablja v svojih analizah in oblikovanju svojih napovedi. Ob strašljivih epistemičnih zahtevah, ki jih oblikovanje takega prediktivnega modela zahteva, domnevam, da gre za izražanje osebnih pogledov in da morebitno uresničevanje napovedi prej kaže na pojav, ki ga statistiki poimenujejo naključna korelacija. Če je moč izraziti dvome v eksaktnost, pa kvalitativna analiza dejavnikov ponudbe in povpraševanja vendarle pritrjuje smeri gibanja cen.
■ Doslej so bile, in sicer kljub vsem spremenljivkam, cene stanovanj dokaj toge.
Neprožnost slovenskega nepremičninskega trga je zanimiv pojav, čeravno je znano, da je volatilnost nepremičninskih trgov opazno manjša od finančnih. Vseeno je bilo zniževanje cen pri nas presenetljivo milo. Razlogov, da še ni bilo trdega pristanka, je več. Najprej bi podaril našo nenavadno stanovanjsko kulturo, malikovanje stanovanjskega lastništva, zavračanje pojmovanja stanovanja kot vrste kapitalske naložbe. Lahko govorimo celo o neracionalnosti, ko so se posamezniki pripravljeni do vratu zadolžiti za pridobitev lastniške nepremičnine, ne da bi pri odločitvi upoštevali ekonomske dejavnike. Drugi razlog za relativno cenovno stabilnost cen je kreditna politika poslovnih bank. Njihov vpliv je dvosmeren, na ponudbeni strani izvajajo politiko reprogramiranj, na strani povpraševanja pa povečujejo zneske hipotekarnih kreditov. Tako se je po podatkih Banke Slovenije lani znesek odobrenih hipotekarnih kreditov glede na leto 2008 povečal s 3,4 na 3,9 milijarde evrov. Sicer razumem bančnike, da želijo spodbuditi povpraševanje in rešiti svojo dvomljivo izpostavljenost na ponudbeni strani s preprečitvijo zloma nepremičninskega trga. Kupci stanovanj so brez dvoma po boniteti boljši upniki kot investitorji. Moj edini pomislek je, da to kreditno politiko podpira država. Ta s svojimi kar dvomilijardnimi depoziti zagotavlja likvidnost bančnega sistema, banke pa tako nastali kreditni potencial namenjajo za opisano dejavnost in ustvarjajo pogoje za nastanek novega nepremičninskega balona oziroma vsaj preprečujejo nujno očiščenje trga.
■ Kako bo na to kreditno politiko vplivalo povišanje Euriborja, ki ga napovedujejo za naslednje tedne in mesece?
Euribor se bo v prihodnosti nedvomno povišal. Januarsko stanje, ko je Euribor znašal samo 0,68 odstotka, je nevzdržno. Nominalna variabilna obrestna mera je danes zelo nizka. Za stanovanje se lahko zdaj zadolžite po 3,5 odstotka, zavedati pa se je treba, da so obrestni pribitki izredno visoki. V primerjavi z letom 2007 so do sto odstotkov višji. In tu je glavni problem: obrestni pribitek je v času odplačevanja kredita vseskozi fiksen, medtem ko se Euribor spreminja. Iluzorno je pričakovanje, da se bo Euribor v nedogled gibal pod enim odstotkom.
■ Je Euribor lahko sredstvo za preprečevanje novega nepremičninskega balona?
Euribor je eksogena spremenljivka, na katero slovenske banke zaradi svoje majhnosti nimajo nikakršnega vpliva. Formula za preprečitev novega nepremičninskega balona je preprosta: država naj se izogiba poseganju v bančni sistem in davkoplačevalcem prizanese z dokapitalizacijami državnih bank. Prepričan sem, da bi taka politika na nepremičninski trg delovala izrazito dobročudno.
■ Torej nobene jamstvene sheme, nobene dokapitalizacije, čisto nič.
Ne, nič od tega. To je škodljivo vmešavanje v tržni mehanizem, izkrivljanje cenovnih signalov in ustvarjanje varljive slike, da je kapital laže dosegljiv, kot dejansko je, in da so bančna tveganja obvladljiva.
■ Številke o izpostavljenosti bank pa so na očeh. NLB ima do gradbenega sektorja še za 1,4 milijarde terjatev, celotni dolg vseh gradbincev pa naj bi znašal približno pet milijard evrov.
Izpostavljenost je res skrb zbujajoča. Zlom nepremičninskega trga sam po sebi ni narodnogospodarska katastrofa, bati pa se je sekundarnih posledic, selitve učinkov v bančni sistem in druge panoge. Jasno je, da obseg nelikvidnosti, ki ga v zadnjih mesecih izkuša slovensko gradbeništvo, lahko onesnaži celotno gospodarstvo. Razmere so tako akutne, da lahko govorimo o sistemskem tveganju, in od tod tudi strah pred očiščenjem trga.
■ Posvetiva še nekaj besed politično-ekonomski analizi stanja slovenske države. Znana so vaša kritična stališča o pravni državi in prepletenosti politike in gospodarstva.
Uvid v stanje slovenske države po dveh desetletjih samostojnosti je neprijeten. Stvarnost, ki jo leta 2010 živimo, popolni moralni, politični, ekonomski in pravni razkroj države, govori o uresničitvi družbene distopije. Vprašanje je, kako preseči to stanje. Vidim dve poti. Prva je povezana z zmanjševanjem polja politike, tj. depolitizacijo družbe. Polje javnega delovanja je trenutno prostor nastanka ekonomskih rent, ki jih izkoriščajo različne interesne skupine. To pomeni, da je treba odstraniti rente oziroma privatizirati gospodarstvo. Ekonomsko mora zamenjati politično. Gre za politiko brez romantike. Potrženje in depolitizacija družbe pa s seboj prinašata nevarnosti družbene fragmentacije. Vprašanje je, ali je družba, ki ni sposobna politično artikulirati skupnega dobra, dobra družba in ali je v taki družbi mogoče vrlo življenje, tudi če posameznik uresniči umik v notranjo emigracijo. Druga, zame kljub naivnosti bližja pot, je preoblikovanje družbe v smislu antičnega ideala politike, ki zasleduje javno dobro. Za dosego tega cilja je potrebna moralizacija politike, a žal danes namesto moralizacije politike okušamo politizacijo morale. Politika bi se morala znebiti ad hoc pragmatizma, zoženja političnega zgolj na upravljanje javnih zadev, postati bi morala polje spopada idej. Ta pot zahteva korenito prestrukturiranje političnega prostora, zlasti v idejnem, če hočete ideološkem smislu. Tu mislim na odpravo lažnih političnih konstruktov, kot je na primer pojav lažnega liberalizma, ali če mi dovolite neomikano jedkost, citiranje Slavoja Žižka in njegove neoprimitivne označbe vulvoliberalizma.
Potrebna je moralizacija politike, a žal danes namesto moralizacije politike okušamo politizacijo morale.
■ Mislite na zadnje politične afere.
Tudi. Gre za problem, da imamo opravka s politično paradigmo, ki bi si prej kot liberalen zaslužila pridevnik socialističen. Z vidika politične sociologije je mimikrija »slovenskih liberalcev« razumljiva, pridevnik socialističen je pridobil izrazito slabšalni prizvok. Nujnost preživetja je ob nastopu demokratičnih sprememb zahteval nova, neomadeževana oblačila, in liberalizem je izpolnjeval vse želene lastnosti. Če pritrdimo filozofu Richardu Weaverju, da imajo ideje posledice, je prvi korak k normalizaciji slovenskega političnega prostora povezan z očiščenjem diskurzivnega ideološkega polja in poimenovanjem stvari za to, kar so. Dvajset let tranzicije je dovolj, da prenehamo s humpty-dumptyjevskim novorekom poimenovanja socializma z liberalizmom. Moralni relativizem lažnega liberalizma, osnovan na protagorejskem postavljanju človeka kot merila in zanikanju absolutnih vrednot, je za slovensko družbo poguben.
