Medij: Mladina Avtorji: Mekina Borut Teme: Mali delničarji Rubrika / Oddaja: Ostalo Datum: 14. 12. 2012 Stran: 28
Ali cerkev še lahko moralizira o krizi in protestih? Bivši ekonom mariborske nadškofije v pismu razkriva, da je za propad cerkvene finančne hobotnice kriv prav ljubljanski metropolit in slovenski nadškof Stres.
Katoliška cerkev je v tranzicijskem obdobju uživala precejšnjo avtoriteto, ki jo je pridobila po osamosvojitvi, in je v času tranzicije rada dajala moralne napotke. Večinoma prek Komisije Pravičnost in mir, ki jo je ves čas vodil Anton Stres. Tudi tokrat, ob demonstracijah, poskuša Stres nadaljevati ta vzorec. Ta mesec je demonstrante pozval, naj se vzdržijo vsakega nasilja, »najprej fizičnega, nato pa tudi verbalnega, se pravi neprimernega govorjenja, psovk in vseh drugih izražanj nestrpnosti,« kajti protesti, četudi razumljivi, naj bi bili po njegovem delno sporni. Razmere v državi so zelo težke in »vemo, da si vsi, ki so odgovorni v državi in ki nosijo največjo odgovornost za reševanje stanja, resno prizadevajo, da je potrebno sprejeti določene žrtve, če hočemo rešiti stanje, v katerem smo se znašli,« je sporočil. Saj naj bi v tem trenutku potrebovali »predvsem pozitivno energijo, dobro voljo za skupno sodelovanje in razumevanje tudi nekaterih varčevalnih ukrepov, ki se jim ne moremo izogniti«. Si Stres in katoliška cerkev takšne ocene še lahko privošči?
V začetku septembra je bivši ekonom mariborske nadškofije Mirko Krašovec napisal skoraj 40-stransko pismo, namenjeno ožjemu krogu posvečenih v cerkvi, v katerem je poskušal pojasniti, zakaj je cerkev zabredla v finančno krizo in kdo je zanjo odgovoren. Pismo, ki gaje deloma že objavil Dnevnik in ki je postalo aktualno prav v luči zadnjih protestov, je Krašovec napisal po spodletelem poskusu cerkve, da bi sama razčistila z napakami v preteklosti. Pred približno letom in pol sta namreč na tiskovni konferenci, sklicani po tem, ko je Vatikan odstavil mariborskega škofa Franca Krambergerja, Anton Stres in Marjan Turnšek obljubljala ukrepe proti odgovornim. Nadškofa sta tedaj napovedala, da bo treba vse, kar se je dogajalo, »pošteno razčistiti« in po potrebi »sankcionirati odgovorne«, celo koga izključiti iz cerkve v skladu z zakonikom cerkvenega prava. A nazadnje je vrh cerkve sankcioniral predvsem Krašovca, češ daje prevzemal »prevelika tveganja«.
S kakšno odkritostjo je cerkev dejansko žrtvovala Krašovca, saj se je moral ta umakniti iz javnega življenja, kaže ena od Stresovih izjav, kijih Krašovec omenja v tem pismu. Stres naj bi bil letos maja zahteval, da Krašovec krivdo prevzame nase in postane grešni kozel: »Mirko, jasno je, da sedaj Slovenija nujno potrebuje grešnega kozla. Prav je, da si to Ti, ki si dal idejo, odreči se tudi kanonikatu.« Ker sta se Stres in Turnšek kasneje kar sama spravila na Krašovca, pa je ta napisal pismo, v katerem je razkril nekaj popolnoma drugega. In sicer, da naj bi bil največji delež krivde za finančni propad mariborske nadškofije nosil prav Anton Stres, kije začel po letu 2000, ko je postal pomožni škof v Mariboru, zagovarjati drznejšo pot cerkve v smeri finančnih špekulacij oziroma razvoja cerkvenih holdingov, kot so cerkvi predlagali finančni svetovalci. Tudi te naj bi bil, piše Krašovec, v cerkev pripeljal Anton Stres.
Ta cerkvena »drzna pot« je seveda pomenila prodajo Krekove banke in investicijo kupnine v tvegane finančne sklade, v kasnejše cerkvene holdinge. Znano je, daje slovenska cerkev Krekovo banko ustanovila po zgledu nemške katoliške banke Liga, ki kljub krizi še zmerom stoji, je uspešna in deluje v prid vernikov ter cerkve. Slovenska nadškofija pa je tvegala. Mejnik in vzrok finančnega poloma mariborske nadškofije naj bi bili dogodki maja 2003, ko je škofijski gospodarski svet, na podlagi odločitve iz leta 2001, sprejel strategijo Škofije Maribor. V omenjenem svetu naj bi bil imel glavno besedo prav Stres. Strategijo so naročili po njegovem prihodu v Maribor in jo potrdili leta 2003. »Strategijo so pripravili 'zunanji' strokovnjaki, svetovalna družba P&C Velenje, d. 0. 0., ki jo je pritegnil dr. Anton Stres,« piše Krašovec.
Na tej podlagi naj bi bil leta 2001, 2002, 2003 in 2004 Stres v nadškofijo pripeljal tudi svoje kadre, večinoma iz Velenja in okolice. Recimo Marjana Turnška, ki je bil nekoč v Velenju več let kaplan, že leta 2001 je bila »v škofijsko gospodarsko upravo postavljena finančnica Greta Sevčnikar, nato pa Angela Ribič, obe iz Velenja in okolice. Gospa Sei>čnikarje tudi neposredno vodila finance in računovodstvo, pa tudi Slomškov sklad pri ZAMS, kjer je bil direktor dr. Ivan Štuhec.« Krašovca, ki se je zavzemal za hitrejše poplačilo dolgov, naj bi bili novi kadri počasi odrinili na rob dogajanja, tudi z argumentom, da so cerkvena posojila »kvalitetna«, ali, kot naj bi bil dejal Stres, daje »gospodarstvo živ organizem, v katerega je treba vlagati«. Krašovec naj bi bil sprva celo pripravil načrt za bivšega mariborskega škofa Krambergerja, da se do njegove upokojitve odplačajo vsa cerkvena posojila, saj naj bi bila to Krambergerjeva izrecna želja. A je imel Stres z novimi svetovalci drugačno vizijo.
Po Stresovem prihodu, piše Krašovec, so bile vse temeljne odločitve sprejete na sejah škofijskega gospodarskega sveta, ki ga je dejansko vodil Stres in ki je tudi podpisoval zapisnike. Njegovi svetovalci so na teh sestankih poudarjali, recimo leta 2002, da je škofij a »v preteklosti videla predvsem samo svoje realne naložbe (knjigarna, vinarstvo, nepremičnine), manj pa finančne naložbe ... Letos pa je bil opravljen velik miselni premik na poudarek finančnim naložbam.« To je bila seveda predvsem kritika konservativnega Krašovca, kije bil po tem pristojen le še za »realno« gospodarstvo, torej za župnije, nepremičnine, denacionalizacijo, pravno službo in orglarsko ter restavratorsko delavnico, iz upravljanja finančnih naložb pa so ga izključili. Krašovec v pismu piše, da se je nad tem pritoževal in se čudil, saj Stres z njim, razen na formalnih sejah, ni hotel sodelovati.
Je pa Stres neformalno sodeloval z vsemi drugimi finančnimi svetovalci in je tako odločal tudi o nekaterih konkretnih naložbah, recimo glede T-2. Cerkveni finančni svetovalci, kot sta bila Dušan Zazijal in Miran Kramberger, naj bi bili recimo poslovanje T-2 in analize ter simulacije naložb holdingov neposredno predstavljali na primer Antonu Stresu še tedaj, ko je ta leta 2008 že odšel na službovanje v Celje. Celo Ivan Štuhec, »ki zdaj medijem ponuja svoje predloge kaznovanja škofijskega ekonoma,« piše Krašovec, naj bi bil imel »redne stike z gospodom Simonom Zdolškom, kije bil kot ključna oseba pri Zvonu ena holdingu neposredno odgovoren za posle holdinga«. Krašovec predvideva, daje bil Štuhec dobro obveščen o vseh bistvenih zadevah, sodeloval pa naj bi bil tudi »pri pripravi okrog 10-milijonskega kredita za Vrbansko« v okviru holdingov Zvon ena in dve, kjer je "računal na realno premoženje v Zvonu, ki bo omogočilo pokritje teh kreditov«.
Kakšne so posledice te usmeritve, ki jo je Stres zagovarjal in podpiral, je danes seveda jasno. Letošnji stečaj cerkvenih holdingov ni prizadel le okrog 60 tisoč malih delničarjev, ki so pred 20 leti zaradi zaupanja v cerkev denar vložili v sklade RKC, ampak tudi približno 10 tisoč zaposlenih v okrog 40 slovenskih podjetjih, katerih poslovanje je ogroženo. Poleg njih je prav tako prizadeta država. Cerkevje s svojimi finančnimi posli v obe državni banki, NKBM in NLB, izvrtala tolikšno luknjo, kakor je ni noben posamični gradbinec. Hilda Tovšak je z Vegradom in 85 milijoni evrov na tretjem mestu po velikosti »luknje« v NLB, cerkvena holdinga pa sta s 126 milijoni na prvem mestu. Propad cerkvenih holdingov je bil daleč največja posamična katastrofa, kije pripomogla k slovenskemu posojilnem krču in h krizi v Sloveniji. In če si danes ne moremo predstavljati, da bi demonstrante k razumevanju in sodelovanju pozivala Hilda Tovšak, zakaj ne molči tudi Anton Stres?
Anton Stres ima sicer prav, ko trdi, daje odgovornost za propad »razpršena«, saj naj bi bila cerkev odločitve sprejemala s »skrbnostjo dobrega gospodarstvenika, vestno, pošteno in v dobri veri, usklajeni s predhodnimi stališči notranjih in zunanjih služb ter sodelavcev«. In pa, da so v času debelih krav, kot ponavlja tudi na primer Bine Kordež, banke same ponujale izredno ugodna posojila in gospodarstvo dobesedno silile v zadolževanje. Toda še celo to zgrešeno makroekonomsko politiko je Stres pred leti dejavno podpiral. Pred šestimi leti je zagovarjal radikalno liberalizacijo družbe in krčenje socialne države, da bi ljudje v Sloveniji prevzeli več »odgovornosti za svoj gmotni položaj in za svojo srečo«, če navedemo zgolj eno od izjav Komisije Pravičnost in mir, ki jo je Stres tedaj vodil. Mnogi so se takrat tej politiki postavili po robu. Ne pa cerkev, kije šla v nasprotju s svojim naukom in zaradi materialne podpore, ki je je bila deležna od tedanjih vladajočih, v drugo smer.
Težko si je predstavljati, kako lahko Anton Stres te dni demonstrante poziva k dobri volji in sprijaznjenju z varčevalnimi ukrepi v skupno dobro.
»A. Stres je mnenja, daje gospodarstvo živ organizem, v katerega je treba vlagati.« - iz zapisnika škofijskega gospodarskega sveta, junija 2005, preden je nadškofija prevzela Zvon ena holding
»Mirko, jasno je, da sedaj Slovenija nujno potrebuje grešnega kozla. Prav je, da si to Ti, ki si dal idejo, odreči se tudi kanonikatu.« - metropolit Anton Stres letos maja Mirku Krašovcu