Medij: Družina Avtorji: Štefanič Bogomir Teme: Mali delničarji Rubrika / Oddaja: Aktualno Datum: 11. 03. 2012 Stran: 3
Ali bi smel zaradi mariborske cerkveno-poslovne zgodbe izgubiti vero vero v Jezusa in v njegovo Cerkev?
Bilo je tik pred 1. januarjem 2007, ko je Slovenija prevzela evro. V pogovoru s Francetom Arharjem, »očetom« poslavljajočega se slovenskega tolarja, smo se dotaknili različnih vidikov tega monetarnega preskoka in slednjič pristali pri poslovni etiki - tudi cerkveni. Takratne bančnikove besede je bilo mogoče razumeti kot jasno opozorilo, da se v Cerkvi dogajajo stvari, ki se ne bodo dobro končale (vprašljive in ne dovolj pregledne investicije, pri katerih ni jasna finančna konstrukcija in še kaj drugega). Pa si je pri tem priklical v spomin drobno anekdoto: neki jezuitski pater mu je nekoč pojasnil, kako v Cerkvi razumejo denar: da je to hudičev gnoj na božji njivi. »Včasih se zdi, da je pri kom /v Cerkvi/ prvo pomembnejše kot drugo,« je zgodbo komentiral dr. Arhar.
Ali je tega »gnoja« zdaj dokončno zmanjkalo, se je verjetno marsikdo vprašal ob novici, da je okrožno sodišče v Mariboru ob koncu februarja sprožilo začetek stečajnega postopka za največji steber mariborskega cerkveno-gospodarskega projekta, za finančni holding Zvon ena, ki ima (ali je imel) v svojem portfe-Iju večje ali manjše deleže takih gospodarskih biserov, kot so domžalski Helios, razvpiti telekomunikaciji T-2 (ki se ta čas očitno postavlja na noge, a že v drugi lasti), Steklarna Rogaška, celjska Cinkarna, Abanka, Hoteli Bernardin, Petrol, Nova ljubljanska banka ... Po stečajih holdinga Zvon dva in Gospodarstva Rast, preko katerega so bile škofije mariborske metropolije vpete v velike finančno-investicijske posle, je tako pogorišče popolno, »kolateralna« gmotna škoda, ki jo bo utrpela kakšna cerkvena pravna oseba, pa še ne scela izmerjena.
Čeprav gre za zgodbo, ki je bolj ali manj omejena na eno krajevno Cerkev, se ob njej vendarle zastavlja splošnejše vprašanje: Kakšna vizija Cerkve je po mučnem procesu, ki se je pred očmi javnosti odvijal vsaj od medijskega »poka« v italijanskem LEspressu pred dobrim letom dni, doživela očitno dokončen polom?
Ob tem razmisleku se kot preroške znova ponujajo besede, zapisane v uvodu knjižice Financiranje Cerkve, ki jo je leta 2006, torej na pragu spornih poslovnih potez, ki so pripeljale do današnjega stanja, pripravila delovna skupina za gospodarska in finančna vprašanja pri Slovenski škofovski konferenci. »Pregovor pravi: Kdor ne ve, kam hoče priti, bo gotovo pristal tam, kjer noče biti! 'Zato je nadvse pomembno, da tudi Cerkev na Slovenskem po demokratičnih družbenih spremembah čim bolj jasno oblikuje svojo vizijo, si postavi jasne cilje, pripravi konkretne programe, zastavi zdrave finančne vire za kritje svojih aktivnosti in poskrbi za ljudi, ki jih bodo izvajali.« Da, nameni sistematičnega povečevanja cerkvenega premoženja kot bistvenega vira financiranje Cerkve so bili najbrž dobri -plodna pastoralno-karitativna kombinacija večinskega prosto voljstva ter dobro usposobljenih in primerno plačanih profesionalcev -, a do njih se je, vsaj v nekaterih okoljih, želelo priti s cerkveno-poslovno vizijo, utemeljeno na: »veri« v neusahljivo gospodarsko rast, ki bo od tod do večnosti prinašala vedno večje dividende; »(za)upanju« v ogromne vsote izposojenega denarja, ki so ga banke v konjunkturi in poplavi poceni denarja zelo rade delile, ko je zaškripalo, pa takoj zahtevale nazaj; in »ljubezni« do finančno-gospodarske moči, ko je tudi nekaterim v Cerkvi očitno godilo, da so postali pomembni igralci v slovenski tranzicijsko-privatizacijski ruleti, v kateri pa so zaradi napačnih stav in/ali sumljivih podmiznih potez krupjejev (beri: političnih, bančnih in poslovnih botrov iz ozadja) potegnili kratek konec.
In tako smo pristali tam, kamor ni nihče, ki ima rad Cerkev (o privoščljivosti vseh, ki so a priori alergični na Cerkev sicer ne dvomimo), želel priti: v položaj, ko je do skrajnosti načeto že sicer ne prav trdno zaupanje v (hierahično) Cerkev; ko so sicer dobra in perspektivna slovenska podjetja iz »cerkvenega imperija« zaradi nestabilnega lastništva (banke upnice) potisnjena v preživetveno negotovost (le kako bo zdaj s slavnim »nacionalnim interesom«?); ko grozi zaplemba zastavljenih cerkvenih nepremičnin; in ne nazadnje, ko so v stečajno brezno potisnjeni deset tisoči malih delničarjev, za katere je nekdanji mariborski ekonom M. Krašovec leta 2005 ob prevzemu delniškega Zvona ena s strani škofijskega Gospodarstva itasf jasno dejal: »Vsi, ki so pred leti certifikate vložili v Krekovo družbo za upravljanje /iz katere je nastal Zvon/, so vedeli, da je v ozadju Cerkev. To smo tedaj jasno povedali in tudi danes jasno povemo.« Ali jim bo tudi zdaj, leta Gospodovega 2012, nekdo jasno povedal, zakaj in po čigavi krivdi se ni uresničila Krašovčeva napoved, da »malim delničarjem zagotavljamo, dabomo dobro poslovali in jim posredovali dobre dividende«?
Denarni »gnoj«, zvožen na »božjo njivo«, se je v mariborski zgodbi izkazal ne le za jalovega, temveč za hudo zastrupljajočega. Proces razstrupljanja, tega se zavedajo vsi, ki so v pokorščini sprejeli sanacijske naloge, bo dolg in boleč. Naj le bo, saj zdaj pa menda jasno vemo, kam naj bi nas to očiščevanje pripeljalo, da ne bi znova pristali tam, kjer ne bi hoteli biti.
Marsikateremu prizadetemu kristjanu pa se morda zastavlja še eno vprašanje: Ali bi smel zaradi takega razvoja dogodkov izgubiti vero - vero v Jezusa in v njegovo Cerkev? Srčno upam, da je to v večini primerov le retorično ozaveščanje temeljev verovanja, ki jih »sveti polom« nikakor ne more načeti.