Medij: Jana Avtorji: Girotto Oriana T eme: Mali delničarji Rubrika / Oddaja: Ostalo Datum: 16. 02. 2010 Stran: 17
Pierpaolo Cerani je italijanski podjetnik, ki je prejšnje poletje presenetil slovensko javnost z nakupom 30 odstotkov Kolonela, nadzorne družbe Boška Šrota. Kot sam pravi, je v Slovenijo vstopil kot slon, brez takta, in zato povzročil paniko med potencialnimi poslovnimi partnerji in finančniki. Čeprav je celotna zgodba bolj ali manj znana, smo Ceraniju ponudili priložnost, da pove svojo plat zgodbe, saj pravi, da mu tega slovenski mediji nikakor niso dopustili. Kar ni nič čudnega, saj se je pravdal zaradi ene same besede in dosegel, da Dnevnik ni smel zapisati, daje omenjeni gospod »kontroverzen«. Tako si pač ne pridobiš medijske naklonjenosti.
Kako ste izvedeli za priložnost, ki jo je ponujala družba Laško?
Poklical me je prijatelj, imena ne morem povedati.
Zakaj je poklical ravno vas?
Ker sem rešil že veliko podjetij v stiski.
Kako seje torej razvila zgodba?
Julija sem bil v Ljubljani, srečal sem se z Boškom Šrotom in gospo Adrijano Starino Kosem, ki sta bila izključena iz vodstva Laškega. Zame bi bila res velika priložnost, dogovarjal sem se o odkupu 30 odstotkov nadzorne družbe Kolonel. Moje ambicije so bile velike. V projekt sem se vključil, ker sem menil, da bi bile možnosti razvoja resnično odlične, odločil sem se izključno zaradi gospodarskih interesov.
Torej bi šlo za odkup samo 30 odstotkov?
Da. projekta nisem nameraval speljati sam, iskal sem partnerje, a naletel sem samo na nejasna nasprotovanja. Vse to se mi je zdelo nesmiselno, šlo bi za skupno dobro, a nihče ni pomislil na male delničarje, ki so bili najbolj prizadeti. Če bi mi takrat takoj povedali, da je zadeva dokončno neuresničljiva. bi se nemudoma vrnil domov.
Očitno vam niso zaupali.
Sploh ni šlo za zaupanje, šlo je za nepripravljen teren za investitorje. Še enkrat bi rad poudaril, da odkupa ne bi speljal sam. bil bi samo eden od investitorjev. Toda ti očitno niso bili pripravljeni, bali so se in se razšli.
Najbrž je šlo za slab glas o vas, saj ste bili vpleteni v škandal, ki je stresel bolgarski politični vrh in v zapor spravil savojskega princa Vittorija Emanuela.
Bolgarski škandal je bil samo medijsko napihnjen dogodek, nikoli nisem bil zaslišan, zgodbo pa so mediji kljub temu širili. Omenjali so le neki moj telefonski pogovor s princem.
Kaj menite, katera je bila vaša napaka, ko ste prišli v Slovenijo?
V Slovenijo sem vstopil nenadoma. Bilo je julija po dopustu, bil sem poln energije in evforije zaradi novega projekta. Posel sem hotel čim prej končati in nisem pomislil na posledice, ki bi jih moje vedenje pustilo v državi. Vstopil sem kot slon v trgovino s porcelanom. Glede Dela je bil moj interes samo postaviti družbo na noge. Nisem imel nikakršnih političnih interesov in ne bi izvajal nikakršnega nadzora nad tiskom; sloje samo za podjetniški premik. Nikoli v življenju nisem bil član kakšne stranke in prav zato nisem niti pomislil, da bi bilo moje ravnanje sporno.
Kaj je torej bila vaša ambicija?
Prevzeti večino pivovarske družbe ter razviti blagovne znamke Radenska, Laško in Fructal po svetu.
Ali ste imeli dobro strategijo?
Da, menim, da je bila moja strategija prav dobra, toda žal so takoj po začetku mojega delovanja nastali problemi, nesporazumi in nasprotovanja. Poskušal sem ohraniti dober odnos z direktorjem Laškega Dušanom Zorkom. neštetokrat sem ga klical, a mi ni niti enkrat odgovoril in je odklonil vsa moja povabila na sestanek. Poskusil sem stopiti v stik z njegovim odvetnikom Zdolškom. da bi pregledali skupne strategije, klical sem ga, mu poslal veliko sporočil, a zame so bila vsa vrata zaprla.
Poskušali ste torej sami.
Sam sem našel ameriški sklad, ki je bil pripravljen investirati do 200 milijonov evrov. Ko
sem sporočil novico, so me nenadoma postavili pred stečaj.
Zakaj mislite, da so bila v Sloveniji pred vami samo zaprta vrata?
Mislim, da sem bil označen kot Šrotova lutka. Spoznal sem ga 27. julija, bil je večinski delničar, prišla sva do sporazuma, postal sem generalni menedžer družbe Kolonel in poskusil sem dati novo moč in priložnost družbama Infond Holding ter Center Naložbe. Bojkotirali so me z vseh strani. Politiki se niso nikoli hoteli srečati z mano. Zadevo lahko tudi razumem: tujci so v Sloveniji zelo nepriljubljeni, videli so me kot sodelavca tajkuna, ki želi privatizirati in odnesti denar, ropati. Jaz pa sem si želel samo razviti dejavnosti in seveda zaslužiti, saj sem podjetnik, nisem Frančišek Asiški. Toda poudariti moram, da sem podjetjem želel priskrbeti dodano vrednost, nisem nameraval česa ukrasti in zbežati!
Kako to, da vam ni nihče prisluhnil?
Vsakič, ko sem v medijih poskusil razložiti, kako se je zgodba dogajala, so bile moje izjave zmanipulirane ali niso bile nikoli objavljene. O meni so objavili samo negativne stvari, ki so jih pobrali s spleta, nihče mi ni dal priložnosti, da predstavim strateški načrt. Po vsem tem je izid seveda bil. kakršen je bil.
Ali menite, da bi slovenska podjetja potrebovala pomoč tujih podjetnikov za nove podvige?
Lahko rečem samo to: prvič, veliko slovenskih podjetij je že zdaj v rokah tujcev. In drugič, še nikoli nisem spoznal slovenskega podjetnika, ki bi znal ta ista podjetja narediti konkurenčna. Vsem je na očeh. da so vse velike družbe v stiskah.
Zakaj?
Ker so ti veliki finančniki prevzeli podjetja s pomočjo posojil, nihče od njih ni nikoli mislil na razvoj podjetij, delali so za lastno korist in zanemarili marketinško službo. To je v nekaj besedah največji slovenski problem.
V kakšnih odnosih ste bili s tajkuni?
Nekatere sem spoznal, a nismo nikoli poslovali, tokrat je bilo prvič. Storil sem napako, ki jo močno obžalujem: pred svojim vstopom v Slovenijo bi moral raziskati razmere, prositi za nasvete, predložiti gospodarski načrt, a bil sem ves iz sebe od navdušenja in sem se kar vrgel v zadevo. Tak je žal moj značaj, preveč sem impulziven.
Kaj je po vašem najpomembnejši slovenski potencial?
Gotovo storitve, znanstvene raziskave in gospodarsko svetovanje, ki bi bilo kot naveza med vzhodno in zahodno Evropo. Razen če ne bodo prevladovali osebni interesi in se bo premalo mislilo na razvoj slovenskega gospodarstva nasploh.
Vas je kaj vendarle uspelo presenetiti v Sloveniji?
Seveda, zdravo podjetje je recimo Krka. Odlično posluje z Rusijo, ki je krasen trg v razvoju, v katerega bi morala biti usmerjena Slovenija. Če govorimo o posameznih izdelkih, bi pohvalil vrhunsko kakovost Fructala. ki se žal prodaja samo v državah nekdanje Jugoslavije. Morali bi pridobiti francoski in španski trg.
veliko zanimanja bi bilo. Drugi vrhunski slovenski izdelek je Radenska. Amerika je bila zelo zainteresirana. Sicer že prevladuje italijanska mineralna voda Pellegrino. toda po kakovosti ni primerljiva z Radensko, ki je popolnoma naravna.
Še kakšna pozitivna točka?
Turizem, izjemen slovenski potencial. Zelo dobro posluje Portorož s svojimi termami in welnesi. seveda pa ne smemo pozabiti na idilično gorovje. Majhnost države je prednost, samo mentaliteto bi bilo treba malce spremeniti in Slovenija bi v kratkem lahko postala nova Švica.
Ali ste se dokončno poslovili od Slovenije?
Veliko sem delal, zame je bila vsa ta zgodba en sam velik stres, izjemno sem se trudil in zapravil ogromno svojega denarja, toda kljub temu je bila to zelo lepa izkušnja. Spoznal sem veliko sposobnih ljudi.
Ali želite še kaj poudariti?
Da, jasno mora bili naslednje: prvič, napako sem naredil, ker Slovenije nisem pripravil na svoj prihod. Drugič, nikoli ne bi pričakoval tako negativnega odziva. Tretjič, nimam stikov s tajkuni. in četrtič, pred mano so bila zaprta vsa vrata in nisem mogel pojasniti svojih stališč.